23. 3. 2016

Na virih osnovano gospodarstvo

Flattr this!

Gospodarstvo, osnovano na virih predstavlja celosten socialno-ekonomski sistem, v katerem so vse dobrine in storitve na voljo vsem brez uporabe denarja, kreditov, menjav ter drugih oblik dolga ali podložništva. Vsi viri (surovine, energija, znanje in prostovoljno delo – vse uporabljeno v skladu s trajnostnim razvojem) so skupna dediščina vseh prebivalcev in ne le peščice izbranih. Predlagani sistem je zasnovan na razumevanju, da nam okolje nudi obilje naravnih virov, medtem ko je trenutno, na denarju zasnovano (in pogojeno) gospodarjenje za naše dolgoročno preživetje postalo neučinkovito in očitno pogubno. Te smernice so integralni del temeljnih in celovitih sistemskih rešitev v smeri trajnostnega razvoja, ki predstavlja aktivnosti za obstoj in razvoj družbe, ki pri zadovoljevanju potreb sedanje generacije zagotavlja najmanj enake (ali boljše) možnosti zadovoljevanja potreb prihodnjih in omogoča dolgoročno ohranjanje okolja.

Na virih osnovano gospodarstvo je sistemska rešitev upravljanja z viri za zadovoljevanje potreb vseh zemljanov. Popolnoma se razlikuje od vseh obstoječih ideologij in političnih pristopov, saj z znanstveno metodo naslavlja družbena vprašanja.

Poleg tega moramo razumeti, da je družbena ureditev tehnično odkritje, zato najučinkovitejše metode proizvodnje, distribucije, oblikovanja mestne infrastrukture, socialne oskrbe, medicine ipd. razvijata znanost in tehnologija, ne pa politika ali denarno gospodarstvo.


Na virih osnovano gospodarstvo je sistemska rešitev upravljanja z viri za zadovoljevanje potreb vseh ljudi na Zemlji. Popolnoma se razlikuje od vseh obstoječih ideologij in političnih pristopov, saj z znanstveno metodo rešuje družbena vprašanja. Razmislite o tem! V Društvu Duh časa smo namreč mnenja, da bi s trenutnim znanjem, dognanji in stopnjo razvoja lahko vsem zagotovili stanovanje (avtomatizacija gradenj z izdelanim reciklažnim načrtom), hrano (kombinirani vertikalni vrtovi in farme na obronkih mest), transport (modularna zasnova električnih in hibridnih vozil) ter energijo (učinkovita raba obnovljivih virov). Znanost nam kaže to pot, a nam jo žal politični model odločanja (ki temelji bolj na mnenjih kot na dejstvih) skriva za zaveso predsodkov.

Več o gospodarstvu, osnovanem na virih najdete v knjigah

Gospodarski model je sestavljen iz sistemov in strategij:

  • Sistem upravljanja virov:
    • – Strategija ohranjanja
    • – Strategija varnosti
  • Sistem upravljanja proizvodnje
    • – Strategija učinkovitosti
  • Sistem sledenja povpraševanja in distribucije
    • – Strategija bližine
    • – Strategija upravljanja
    • – Strategija strateškega dostopa

Sistem upravljanja virov

Strategija ohranjanja

Stanje moramo spremljati. Paziti moramo, da nam ne bi česa zmanjkalo, saj bi bilo to res slabo. Morali bi spremljati tako stopnjo porabe, kot tudi stopnjo obnavljanja. Spremljali bi, v kolikem času zraste drevo ali se izvir obnovi. Na tem mestu govorimo o dinamičnem ravnovesju. Če namreč drevesa sekamo hitreje, kot ta ponovno zrasejo, to ni trajnostno in imamo hudo težavo. Nenehno se moramo truditi strateško ohranjati vse vire.
Lastnosti določenih virov so boljše od drugih, zato je ravno tako potrebno raziskati vse možne načine, da dosežemo optimalno učinkovitost virov, s katerimi razpolagamo.

Strategija varnosti

Uporaba določenih virov ima lahko škodljiv ali celo uničujoč vpliv na zdravje ljudi in okolja. Ne glede na to, kako ravnamo z nafto ali s fosilnimi gorivi, se bodo pri tem sproščale precej uničujoče snovi. Nadvse pomembno je, da takšne vire uporabljamo le, ko jih resnično potrebujemo, še bolje pa je, če jih sploh ne.

Sistem upravljanja proizvodnje

Kako bomo uporabljali vire? Kakšen bo proizvodni proces, kaj moramo upoštevati, da ga bomo čim bolj optimizirali ter si tako zagotovili največjo možno obstojnost? Zopet se je potrebno vprašati, kaj je osnova za trajnost in učinkovitost. V prvi fazi je to avtomatizacija pridobivanja energije na obnovljive vire, s katero bi lahko v bližnji prihodnosti zagotovili kvaliteten in sonaraven razvoj slovenske družbe. Na srečo imamo ogromno možnosti za proizvodnjo energije s pomočjo sonca, vetra, toplotnih razlik in geotermalne energije. Vsi proizvodni procesi morajo temeljiti na strategiji učinkovitosti.

Strategija učinkovitosti

Da bi dosegli učinkovitost, moramo upoštevati tri pravila:

trajnost

Vsaka dobrina, ki jo proizvedemo, mora biti načrtovana tako, da traja čim dlje. Če se bodo namreč dobrine kvarile, bomo za njihovo nadomestilo potrebovali dodatne vire, ob tem pa proizvedli dodatne odpadke.

reciklirnost

Ko izdelek postane neuporaben ali zastarel, mora imeti do podrobnosti izdelan načrt za reciklažo. V mnogih izdelkih se nahajajo redke kovine, ki jih danes mečemo stran, za njihovo ponovno uporabo pa ni ustreznega postopka. Reciklažo moramo upoštevati na vseh ravneh načrtovanja proizvodnje.

posodobljivost

Tehnologije, ki se hitro razvijajo (npr. elektronika) in katerih izdelki tehnološko najhitreje zastarajo, morajo biti načrtovane tako, da predvidijo in omogočajo posodobitve. Zadnja stvar, ki si je želimo, je, da bi zavrgli cel računalnik samo zato, ker se je pokvaril en del ali pa ker je zastaral. Zato moramo načrtovati komponente, ki se jih da posodabljati. Posamezni deli morajo biti standardizirani in zamenljivi. Pri načrtovanju moramo upoštevati tudi trende tehnološkega razvoja.

Sistem upravljanja virov in upravljanja proizvodnje bi moral biti računalniško voden, saj noben človek ali skupina ljudi na svetu ne zmore obdelati toliko podatkov naenkrat kot računalnik. Tako bi lahko dosegli največjo možno učinkovitost, varnost in ohranjanje razpoložljivih virov.

Sistem sledenja povpraševanja in distribucije

Strategija bližine

Distribucija

Proizvajati na eni celini in pošiljati izdelke na drugo celino je smiselno le, če določene dobrine v ciljnem zemljepisnem območju ne moremo proizvesti. Sicer pa je to povsem potratno. Proizvodnja mora biti lokalna, da je lahko distribucija enostavna in hitra in da bomo pri tem porabili čim manj energije. Tak pristop bomo poimenovali strategija bližine, s katero bomo čim bolj zmanjšali prevozno pot dobrin, pa najsi gre za surovine ali za končne izdelke. Seveda bi morda bilo pomembno vedeti, katere dobrine prevažamo in zakaj. To pa sodi v kategorijo povpraševanja.

Povpraševanje

Pri povpraševanju gre preprosto za to, kaj ljudje potrebujejo, da bi bili zdravi in da bi bila kakovost njihovega življenja visoka. Materialne človeške potrebe se raztezajo od osnovnih življenjskih potreb, kot so hrana, čista voda energija in zavetje, do kulturnih, zabavnih in rekreacijskih dobrin, s pomočjo katerih se sproščamo in ki nam omogočajo osebni užitek in uživanje v družbi.

To so pomembni dejavniki za človekovo zdravje in zdravje družbe. Na tem mestu bi preprosto naredili še en popis. Ljudje bi opisali svoje potrebe, ocenilo bi se povpraševanje, proizvodnja pa bi temeljila na tem povpraševanju. Ker bi seveda povpraševanje po dobrinah nihalo in se spreminjalo od pokrajine do pokrajine, bi potrebovali sistem spremljanja povpraševanja in distribucije, da ne bi prišlo do pretirane ponudbe ali do pomanjkanja. Seveda pri tem ne gre za nič novega, saj to že danes uporabljajo vse večje trgovske verige, ki spremljajo svoje zaloge. Razlika je le v tem, da bi to počeli na državni ravni.

Strategija upravljanja

Povpraševanja pa ne moremo razumeti, če ne opredelimo dejanske rabe dobrine. Ali je smiselno in tudi trajnostno, da ima vsak smrtnik po en kos vsega, ne glede na to, kako to uporablja? Ne. To bi bilo potratno in neučinkovito. Če recimo nekdo potrebuje neko dobrino, pa jo potrebuje le 45 minut dnevno, bi bilo bolj smiselno, da bi bila dobrina na razpolago njemu in drugim takrat, ko jo potrebuje. Številni namreč pozabljajo, da si ne želijo dobrine, temveč to, kar jim dobrina daje. Ko spoznamo, da je dobrina pomembna zgolj zaradi svoje uporabnosti, opazimo nekakšno zunanjo omejitev, ki bi ji v sodobnem jeziku lahko rekli lastnina. Ta je v svojem bistvu in gospodarsko gledano nadvse potratna in okoljsko nelogična.

Strategija strateškega dostopa

Zato moramo izdelati strategijo strateškega dostopa. Na njej bi temeljil celotni sistem upravljanja povpraševanja in distribucije. Ta sistem bi poskrbel, da bi bilo pokrito povpraševanje prebivalcev in njihovih potreb po dostopu do tega, kar potrebujejo, ko to potrebujejo. Tako bi bilo smiselno vzpostaviti centralizirane in pokrajinske centre, kjer bi lahko fizično prevzeli potrebno dobrino. Ti centri bi bili v glavnem v neposredni bližini prebivalstva. Ko bi kaj potrebovali, bi prišli, to vzeli, uporabljali po potrebi, potem pa to vrnili. Nekako tako kot sicer delujejo knjižnice. Takšni centri bi lahko bili znotraj skupnosti, tako kot danes velja za krajevne trgovine, poleg teh pa bi obstajali še specializirani centri na območjih, kjer se uporabljajo določene dobrine. Na ta način bi seveda tudi prihranili energijo pri prevozu.

Ko bi sistem sledenja povpraševanja deloval, bi ga povezali s sistemom upravljanja proizvodnje in ga seveda vključili v sistem upravljanja virov.
Tako bi vzpostavili sistem za gospodarsko upravljanje, ki bi ga v skladu z napredkom v znanosti in tehnologiji tudi nenehno posodabljali. Ta sistem bi skrbel za trajnost in sonaravni razvoj naše družbe, s tem pa stremel k dinamičnemu ravnovesju med razpoložljivimi viri in potrebami prebivalcev. Prav tako bi zagotovil, da dejansko ustvarjamo le strateško najboljše dobrine in da distribucija poteka pametno in učinkovito. Na podlagi takšnega, na ohranjanju temelječega pristopa, bi nastalo nekaj, česar v človeški zgodovini še nismo doživeli: vsem prebivalcem dostopno izobilje.

Na virih osnovano gospodarstvo z znanstveno metodo naslavlja družbena vprašanja.

Gre za pristop, ki je v današnjem svetu zelo redko uporabljen v praksi. Moramo razumeti, da današnjo družbo vodi in usmerja predvsem kapital ter z njim povezana politika. Ta danes deluje bolj kot izvršno telo najmočnejših predstavnikov kapitala v gospodarstvu (banke, energetski in trgovski koncerni, državna administracija …) Prav tako moramo razumeti, da je družbena ureditev tehnično odkritje, zato najučinkovitejše metode proizvodnje, distribucije, mestne infrastrukture, socialne oskrbe, medicine in podobnega razvijata znanost in tehnologija, ne pa politika ali denarno gospodarstvo. Znanost deluje sistematično in nepristransko, svoja odkritja pa dokazuje v praksi prek ponovnih preizkusov. Za primer lahko vzamemo letalo. Na podlagi znanstvenih dognanj in dosegljivih virov strokovnjaki razvijejo načrt, ki najbolj ustreza namenu letala. Ko je izdelan prototip, pa ga tudi izpostavijo skrajnim razmeram, da preverijo napovedano vzdržljivost letala. Ne zgradijo ga po krščanski, socialno-demokratski ali nacionalistični metodi. Letalo je letalo.

Naravo uporabljamo za nenehno fizično primerjavo, s katero dokazujemo znanost.

Na virih osnovano gospodarstvo ni nič drugega kot nabor dokazanih dognanj, ki podpirajo življenje, odločitve pa temeljijo na optimalni človeški in okoljski trajnostnosti. Upošteva empirični temelj življenja, ki je v obliki potreb skupen vsem ljudem ne glede na njihovo politično ali versko prepričanje. Mnenje je nepomembno. Človeške potrebe so človeške potrebe.

Dostop do življenjskih potrebščin, kot so čisti zrak, energija, hrana in čista voda, skupaj s stabilnim, spodbudnim, pozitivno naravnanim in nenasilnim okoljem sta nujna tako za naše duševno in telesno zdravje kot za našo evolucijsko pripravljenost in posledično tudi za preživetje naše vrste.